transparent-logo

Dipl. vzg. Mateja Perovšek, Smrkolin zasebni vrtec d.o.o.
Naslov: Reber pri Škofljici 7, 1291 Škofljica
Telefon: (+386) 41 912 375
E-mail: perovsek@smrkolin.si
dr. Vanja Riccarda Kiswarday (1969), docentka za specialno pedagogiko na Univerzi na
Primorskem, Pedagoški fakulteti.
Naslov: v Murglah 265, 1000 Ljubljana
Telefon: (+386) 41 261 860
E-mail: vanjariccarda.kiswarday@pef.upr.si

 

Položaj otrok v zasebnih vrtcih glede pravice do strokovne pomoči

Povzetek
Izbira vrtca bi morala biti svobodna in avtonomna odločitev vsakega od staršev. Starši otroka
s posebnimi potrebami so pri izbiri vrtca še posebej pozorni, saj iščejo najboljšo rešitev za
svojega otroka - spodbujajoče, sprejemajoče in razumevajoče okolje, okolje v katerem se bo
njihov otrok optimalno razvijal. Poleg sprejetosti otroka med sovrstniki in zaposlenimi je
staršem pomembna tudi strokovnost zaposlenih, njihova zavzetost za dobro otroka ter
povezanost in sodelovanje strokovnih delavcev z družino in z zunanjimi institucijami. S
povezanostjo in dobro komunikacijo tako znotraj vrtca, kot tudi med vrtcem in starši, se
ustvarja večje zaupanje in zagotavlja prijetnejše in spodbudnejše učno okolje za otroka s
posebnimi potrebami. V prispevku izpostavljamo vprašanje inkluzivnosti sistema in
fleksibilnosti zakonodaje, saj se starši otrok s posebnimi potrebami v praksi soočajo s
številnimi ovirami.
Ključne besede: inkluzija, zakonodaja, zasebni vrtec, dodatna strokovna pomoč, družine otrok
s PP.
Situation of children in private kindergartens in terms of their right to professional
assistance
Summary
The choice of kindergarten should be a free and autonomous decision made by each parent.
Parents of special-needs children are especially cautious when selecting a kindergarten
because they want the best solution for their child - a stimulating, welcoming, and
understanding environment in which their child will develop optimally. In addition to
accepting a child between peers and employees, parents value the professionalism of
employees, their commitment to the well-being of the child, and the connection and
cooperation of professionals with the family and with external institutions. Connection and
good communication within the kindergarten, as well as between the kindergarten and
parents, foster greater trust and provide a more pleasant and stimulating learning environment
for a special needs child. The paper raises the issue of the system's inclusiveness and the
flexibility of legislation, as parents of special-needs children face numerous challenges in
practice.
Keywords: Inclusion, legislation, private kindergarten, additional professional assistance,
families of children with SP.
Uvod
Izbira vrtca za starše ni preprosta, saj si želijo poiskati najvarnejše okolje in okolje, ki bo čim
bolj spodbudno za zdrav razvoj otroka. Ta naloga je še toliko pomembnejša, kompleksna in
občutljiva za starše otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju otrok s PP), ki za optimalni
razvoj potrebujejo nekoliko prilagojeno okolje in specializirano strokovno pomoč. Nekatere
posebne potrebe so vidne in prepoznane že ob rojstvu oziroma pred vstopom v vrtec, spet
druge se lahko pojavijo ali prepoznavajo tudi kasneje, ko je otrok že vključen v vrtec.

Vzgojitelji predšolskih otrok so strokovno usposobljeni za vzpostavljanje optimalnega učnega
okolja ter uporabo različnih učnih metod in strategij, ki spodbujajo miselno in gibalno
aktivnost otrok od dopolnjenega 11. meseca do vstopa v šolo. Prav tako so usposobljeni, da
pri spodbujanju uspešnega učenja upoštevajo otrokove razvojne značilnosti in individualne
razlike ter da učinkovito izvajajo individualizacijo in diferenciacijo vzgojno-izobraževalnega
dela. Imajo osnovna znanja za prepoznavanje odstopanj v razvoju otroka v zgodnjem
obdobju, za odkrivanje otrokovih posebnih potreb z ustrezno uporabo različnih načinov
spremljanja in preverjanja napredka otrok. V sodelovanju z drugimi strokovnjaki vzgojitelji
načrtujejo in izvajajo prilagoditve, podporo in pomoč ter podajajo konstruktivne povratne
informacije vodstvu vrtca in staršem otrok (Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta,
2018). Na podlagi opazovanja in spremljanja ter sprotnega beleženja otrokove aktivnosti
preko različnih vnaprej pripravljenih dejavnosti in uporabe različnih didaktičnih sredstev ter
kratkih zapisov o opazovanju otroka, vzgojitelj starše povabi na pogovorne urice, kjer jim
predstavi svoja opažanja ter jim predlaga in svetuje, kaj storiti v nadaljevanju.
Na tej točki je pomembno, da se ne izgubi zaupanje staršev tako v institucijo kot tudi v
vzgojitelja; nasprotno, saj je prav vzgojitelj tisti, ki je lahko pomembna opora staršem pri
vzgoji in učenju, ker dobro pozna otroka in pedagoške strategije za spodbujanje zgodnjega
učenja.
Dobro razvite prilagoditvene spretnosti omogočajo večjo umirjenost in uglašenost z okoljem
ter se povezujejo z večjo stopnjo posameznikove neodvisnosti in samostojnosti (Kiswarday in
Rejc, 2019). ). Predstavlja pa tudi priložnost za raziskovanje in oblikovanje, novih učinkovitih
načinov poučevanja ter s tem dviga kakovosti v vzgoji in izobraževanju (Kiswarday in
Štemberger, 2017, str. 4). Za vse otroke, še posebej za otroke s PP, je zelo pomembno, da se
razvijajo v okolju, kjer se dobro počutijo. Vsakršna menjava okolja, v katerem otrok preživi
veliko časa, je tvegana, saj lahko predstavlja tako otroku kot družini velik stres in zahteva
ponovno prilagajanje novim okoliščinam. Obdobje zgodnjega razvoja je zelo intenzivno in
lahko se zgodi, da se zaradi spremembe okolja posledično pri otroku pojavijo neželeni odzivi
na vseh razvojnih področjih. Pa vendar obstoječa zakonodaja v primerih, ko se posebne
potrebe ugotovijo pri otroku, ki je vključen v zasebni vrtec brez koncesije, od staršev
pričakuje prav to, saj v teh vrtcih ne omogoča sistemskega izvajanja dodatne strokovne
pomoči.
Predstavitev problema raziskave
V prispevku smo naše zanimanje usmerili predvsem na neugoden položaj, v katerem se
znajdejo starši otrok, pri katerih se PP ugotovijo kasneje in imajo otroka že vključenega v
zasebni vrtec, ki mu na lokalni ravni ni bila podeljena koncesija.
Namen raziskave je prikazati diskriminatorni položaj staršev otrok s PP pri svobodni izbiri
vrtca, cilj pa, da bi bila DSP financirana s strani države ali lokalne skupnosti ne glede na
položaj in izbiro vrtca.
Zastavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja:
1. Kako zakonodaja opredeljuje vključevanje otrok s PP v zasebne vrtce? V okviru tega
vprašanja nas zanimajo tudi pravice in možnosti za zagotavljanje izvajanja DSP.
2. Kako starši otrok s PP doživljajo takšno ureditev in kako se odzovejo?
3. Kako se odzovejo vrtci in vzgojitelji?

4. V kolikšni meri bo izvajanje Zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s PP
izboljšalo položaj otrok s PP v zasebnih vrtcih brez koncesije z vidika upravičenosti do
sistemskega izvajanja DSP?
V nadaljevanju podajamo ugotovitve, ki smo jih pridobili s študijem zakonodaje in s pogovori
z odgovornimi institucijami, starši otrok s PP in strokovnimi delavci vrtcev.
Zakonska podlaga vzgoje in izobraževanja predšolskih otrok s PP
V predšolskem obdobju je trenutno v veljavi Zakon o celostni zgodnji obravnavi otrok s
posebnimi potrebami (v nadaljevanju besedila: ZOPOPP), ki je bil sprejet 2017, v veljavi pa
je od leta 2019. Opredeljuje otroke s PP v predšolskem obdobju, in sicer kot otroke z
razvojnimi zaostanki, otroke s primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami na telesnem,
spoznavnem, zaznavnem, socialno-čustvenem, sporazumevalnem področju ter otroke z
dolgotrajnimi boleznimi. Izpostavi tudi otroke z rizičnimi dejavniki v predšolskem obdobju,
saj potrebujejo zgodnjo obravnavo zaradi opaženih rizičnih dejavnikov za razvojne
primanjkljaje, zaostanke, ovire oziroma motnje, ki bi lahko vplivali na kasnejši otrokov
razvoj.
ZOPOPP (Uradni list RS, št. 41/17) v drugem odstavku 6. člena določa, da storitve zgodnje
obravnave na predlog centra za zgodnjo obravnavo izvajajo v okviru javne mreže tudi javni
vrtci in drugi vzgojno-izobraževalni zavodi, socialnovarstveni zavodi, centri za socialno delo,
centri za duševno zdravje in svetovalni centri. 
Skladno s prvim odstavkom 11. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni
list RS, št. 23/96; v nadaljevanju besedila: ZOFVI) je za opravljanje javne službe na področju
vzgoje in izobraževanja organizirana javna mreža, ki jo sestavljajo javni vrtci in šole, zasebni
vrtci in šole ter zasebniki, ki imajo koncesijo.
Javno mrežo sestavljajo javni vrtci in šole, zasebni vrtci in šole ter zasebniki, ki imajo
podeljeno koncesijo (11. člen ZOFVI). Sklepamo lahko, da je država s sprejemom tovrstne
zakonodaje prepustila lokalni skupnosti odločanje o tem, kako in pod kakšnimi pogoji bo
zasebni vrtec v občini deloval.
Predšolsko vzgojo otrok s PP v vrtcih ureja več zakonov, in sicer Zakon o organizaciji in
financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo,
36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 47/15,
25/17 – ZVaj; v nadaljevanju: ZOFVI), Zakon o vrtcih (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno
prečiščeno besedilo, 25/08, 98/09 – ZIUZGK, 36/10, 62/10 – ZUPJS, 94/10 – ZIU, 40/12 –
ZUJF, 14/15 – ZUUJFO, 55/17; v nadaljnjem besedilu: ZVrt)  in Zakon o celostni zgodnji
obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 41/17). ZOFVI (2007)
ureja pogoje za opravljanje ter določa način upravljanja in financiranja na vseh področjih
vzgoje in izobraževanja, medtem ko ZVrt (1996) ureja predšolsko vzgojo, ki poteka v javnih
in zasebnih vrtcih (naloge vrtcev, cilji in načela, vrsta možnih programov v vrtcih,
financiranje, pogoji za izobrazbo strokovnih delavcev, delovna obveznost vzgojitelja in
pomočnika vzgojitelja, zbiranje in varstvo osebnih podatkov v vrtcu ipd.). Posamezna
vprašanja podrobneje urejajo podzakonski predpisi.
Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok PP sta opredeljena tudi v Beli knjigi o vzgoji in
izobraževanju (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2011) v poglavju Vzgoja in izobraževanje
otrok s posebnimi potrebami. V besedilu zasledimo razvoj vzgoje in izobraževanja otrok s PP,

načela vzgoje in izobraževanja otrok s PP, analizo stanja v našem prostoru in predlog rešitev
in izboljšav na področju vzgoje in izobraževanja otrok s PP. Za področje predšolske vzgoje
avtorji navajajo, da je še posebej težavna zgodnja diferencialna diagnostika, zato lahko
sklepamo, da se je z Zakonom o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi
potrebami (2017) uveljavil pojem rizični otroci oziroma otroci s tveganji v razvoju, ker je v
zgodnjem obdobju težko zanesljivo in veljavno napovedati, kako se bodo težave v razvoju
razvile. Zgodnja obravnava otrok s PP zahteva celovit, meddisciplinarni in medresorski
pristop na področju diagnostike, pomoči in svetovanja družini ter strokovnim delavcem vrtca,
spremljanja in evalvacije učinkov pomoči (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2011).
Pogled staršev na vključevanje otrok s PP v zasebne vrtce brez koncesije
Temeljne pravice otrok in s tem tudi pravice otrok s PP so opredeljene v Deklaraciji o
človekovih pravicah (1948), v Konvenciji o otrokovih pravicah (KOP, 1989), v deklaraciji
Izobraževanje za vse (1990), Salamanški deklaraciji (1994) idr.
V kontekstu otrok z razvojnimi težavami bi lahko v ospredje postavili vsaj šest pravic
Konvencije o otrokovih pravicah, in sicer pravico do posebne skrbi v primeru prizadetosti,
pravico do izobraževanja in enakih možnosti, pravico do uživanja lastne kulture in jezika,
pravico do igre in razvedrila, primernega otrokovi starosti, pravico do zaščite pred
ekonomskim izkoriščanjem in pravico do ravnanja v skladu z razvijanjem občutka za
dostojanstvo in vrednost (KOP, 1989). Konvencija o otrokovih pravicah daje vsem otrokom
enake pravice in bi jih morale države podpisnice spoštovati. Otroku, ki je vključen v
programe predšolske vzgoje, je treba zagotoviti pogoje za optimalni razvoj ne glede na to,
katero vzgojno varstveno ustanovo obiskuje – javno, zasebno ali zasebno brez koncesije. V
primeru, da je otrok vključen v zasebni vrtec brez koncesije, v katerem se dobro počuti, je
sprejet med vrstniki in starši zaupajo instituciji, bi lahko vsako premestitev otroka v drugo
ustanovo smatrali kot kratenje otrokove pravice do dostojanstva in vrednosti.
Starši otroka s težavami v razvoju se v fazi odločanja o premestitvi otroka iz javnega vrtca v
zasebni vrtec brez koncesije poglobljeno informirajo o prednostih in slabostih premestitve
glede na otrokove potrebe. Najbolj relevantni kazalci kakovosti, ki bodisi neposredno bodisi
posredno v medsebojni interakciji zagotavljajo pogoje za otrokov razvoj in učenje v kontekstu
vrtca, so strukturni in procesni. Med strukturne kazalce štejemo število otrok v oddelku,
razmerje otroci – odrasli in izobrazbo strokovnih delavcev ter njihovo usposobljenost. Med
procesne kazalce spadajo socialna interakcija otrok – vzgojitelj, raba govora v različnih
govornih položajih, otrokovo počutje in vključenost in vzgojiteljeva odzivnost in občutljivost
(Marjanovič Umek, 2004). Ugotovili smo, da se starši o izbiri vrtca odločajo ne glede na
predlog multidisciplinarnega tima in se jih seznani s pristopi, z možnostmi pomoči in načinom
dela v zasebnem vrtcu brez koncesije. Dr. Sonja Čotar Konrad ugotavlja, da je potrebno
upoštevati dejstvo, da je danes družina preko predšolskega otroka skorajda osem ur na dan
vpeta v delovanje vrtca kot prostora sekundarne socializacije in tudi meni, da se družina pri
svoji funkcionalnosti prej kot slej sreča z vprašanjem pripadnosti vrtcu oz. stopnje, do katere
se mora in želi prilagoditi zahtevam vzgojno-izobraževalne institucije (Čotar Konrad, 2018).
Prav pri tem dejstvu pa se je izkazalo, da so starši med drugim pripravljeni prevzeti tudi
stroške izvajanja DSP.
Zasebni vrtci brez podeljene koncesije se aktivno vključijo v sodelovanje z izvajalci DSP ter
sodelujejo pri obravnavah s soglasjem staršev tudi s strokovnjaki zunanjih institucij, kot so
logoped, nevrofiziater, specialni pedagog… ter pridobljene informacije na obravnavah

prenesejo v delo (individualno ali pa skupinsko) v samem vrtcu. S tem se tako ustvari tudi
posebno močna vez med vrtcem, družino, otrokom in različnimi izvajalci DSP, s čimer se
lahko zagotovi tudi uspešno napredovanje otroka s PP. Vsekakor pa so zasebni vrtci brez
podeljene koncesije tukaj tudi v prednosti, saj imajo zaradi zakonsko določene večje
kvadrature igralne površine na otroka številčno manjše skupine otrok.

Delo zasebnega vrtca brez koncesije z otrokom s PP
Zasebni vrtci
Po slovenski zakonodaji lahko vrtec ustanovi tako občina, ki je ustanoviteljica javnih
zavodov, kot zasebniki, naj si bodo pravne osebe s sedežem v Republiki Sloveniji ali pa
fizične osebe s slovenskim državljanstvom. Ne glede na to, kdo je ustanovitelj, mora
spoštovati Zakon o vrtcih s pripadajočimi pravilniki.
S pogledom na ustanavljanje zasebnih vrtcev pri nas ali v tujini (primer bi lahko bile Finska,
Kanada, Avstrija) se ne glede na to, da je zakonodaja o ustanovitvi jasna in popolnoma enaka
za vse ustanovitelje, na točki izpolnjevanja pogojev za vpis v razvid pri nas zasebni vrtci
delijo v dve različni kategoriji, in sicer (1) zasebni vrtci, ki jim lokalna skupnost podeli
koncesijo in pa (2) zasebni vrtci, ki jim lokalna skupnost ne podeli koncesije. V tujini te
prakse delitve zasebnih vrtcev ne poznajo in so zasebni vrtci v vseh pogledih izenačeni z
javnimi vrtci, če izpolnjujejo zakonske predpise.
Bela knjiga (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2011) v poglavju Zasebne šole in vrtci pravi, da
je zasebno šolstvo po letu 1996 formalno in pravno urejeno, čeprav so zasebne šole obstajale
tudi pred tem obdobjem, a se v njih ni izvajal javno veljavni program in pridobljene izobrazbe
strokovnih delavcev niso bile priznane. Po letu 1996 so bile tako zasebne šole kot vrtci
finančno podprti in ustanovljeni z namenom, da se izpolni 26. člen splošne deklaracije o
človekovih pravicah, ki pravi, da imajo starši pravico do izbire vrste izobrazbe za svojega
otroka. Podobno je zapisano tudi v 54. členu Ustave Republike Slovenije (1997), ki pravi, da
imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke.
Zasebni vrtci v Sloveniji se vpišejo v razvid pri pristojnem ministrstvu in s tem izkažejo
izpolnjevanje vseh zakonskih zahtev za delovanje zasebnega vrtca (34. člen ZOFVI, Uradni
list RS, št.12/96).
Po vpisu v razvid vrtec zaprosi pristojno ministrstvo za izdajo odločbe o pravici financiranja
iz javnih sredstev. Ena od prilog vloge, ki je obvezna, je tudi izjava vrtca, da je dostopen vsem
otrokom pod enakimi pogoji. Sicer so zasebni vrtci s koncesije ali brez nje pod enakimi
pogoji dostopni vsem otrokom, glede na ločevanje zasebnih vrtcev v dve skupini s strani
lokalne skupnosti (odločanje o podelitvi koncesije) tega v realnosti ne morejo izvesti oziroma
jim zakonodaja tega ne dopušča. Čeprav tudi Zakon o vrtcih (2005) v 9. členu predvideva, da
imajo starši pravico izbrati programe predšolske vzgoje za svoje otroke v javnem ali
zasebnem vrtcu, se na tej točki izpostavi težava staršev, ki imajo predšolskega otroka s PP, ki
ga želijo vključiti v zasebni vrtec brez koncesije.
Položaj otrok s PP v zasebnih vrtcih brez koncesije po sprejetju Zakona o celostni
zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami

Z ZOPOPP (2017) se ureja celostna obravnava otrok s PP in otrok s tveganimi dejavniki v
predšolskem obdobju. Celostna zgodnja obravnava obsega obravnavo tako otroka s PP kot
njegove celotne družine (1. člen ZOPOPP, 2017). Zakon v 3. in 4. členu navaja, da so otroci s
PP v predšolskem obdobju otroci z razvojnimi zaostanki, s primanjkljaji, z ovirami oziroma
motnjami na telesnem, spoznavnem, zaznavnem, socialno-čustvenem, sporazumevalnem
področju ter z dolgotrajnimi boleznimi. Otroci s tveganimi dejavniki v predšolskem obdobju
so otroci, pri katerih obstajajo rizični dejavniki za razvojne primanjkljaje, zaostanke, ovire
oziroma motnje in bi lahko vplivali na kasnejši otrokov razvoj.
Otroci s tveganimi dejavniki in otroci s PP v predšolskem obdobju so lahko prepoznani v
okviru družine, v zdravstvenem sistemu v okviru izvajanja preventivnega zdravstvenega
varstva na primarni ravni oziroma pregledov znotraj tega okvira in drugih obravnav v vrtcu, v
vzgojno-izobraževalnem zavodu, socialnovarstvenem zavodu ali v okviru storitev centrov za
socialno delo (5. člen ZOPOPP, 2017). Osebni zdravnik, drugi zdravnik specialist, ki otroka
obravnava, ali zdravnik specialist pediater v porodnišnici priporoči staršem obisk v centru za
zgodnjo obravnavo (9. člen ZOPOPP, 2017). 6. in 7. člen ZOPOPP (2017) predvidevata, da
timsko usklajene storitve zgodnje obravnave na predlog centra za zgodnjo obravnavo izvajajo
centri za zgodnjo obravnavo, porodnišnice ali druge zdravstvene ustanove, v okviru javne
mreže tudi javni vrtci in drugi vzgojno-izobraževalni zavodi, socialnovarstveni zavodi, centri
za socialno delo, centri za duševno zdravje, svetovalni centri in drugi zavodi oziroma
ustanove, lahko tudi na domu.
Iz ZOPOPP (2017) je razvidno (kakor tudi iz 11. člena ZOFVI), da se na področju zgodnje
obravnave v Sloveniji še vedno ne upoštevajo načela Združenih narodov, temeljnih otrokovih
pravic (KOP, 1989) in evropskih smernic inkluzije oseb s PP glede pravic staršev otrok s PP
in pravic otrok s PP. Za opravljanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja je
organizirana javna mreža, ki jo sestavljajo javni vrtci in šole, zasebni vrtci in šole ter
zasebniki, ki imajo koncesijo. Iz navedenega sledi, da zasebni vrtci brez koncesije v primeru
zgodnje obravnave predšolskih otrok s PP ne predstavljajo javne mreže, kar pomeni, da otroci
s PP, ki so vključeni v zasebne vrtce brez koncesije, niso upravičeni do pravice do
prilagojenega izvajanja in DSP v njihovem matičnem vrtcu. Izvajanje DSP v zasebnih vrtcih
brez koncesije se ni sistemsko uredilo z ZOPOPP, ki se v praksi uporablja šele od leta 2019,
zato otroci s PP v zasebnih vrtcih brez podeljene koncesije nimajo pravice do DSP.
Razprava
Delež otrok, vključenih v zasebno predšolsko vzgojo, je v Sloveniji med najnižjimi med
državami EU-27. V Sloveniji je bil v letu 2009 delež otrok, starih tri leta in več, vključenih v
zasebne oblike predšolske vzgoje, v skupnem številu otrok, vključenih v predšolsko vzgojo,
2,1 %, kar je precej nižje od povprečja EU-27 (27,7 %) (Čelebič, 2012).
Ad (1): Bela knjiga (1995) je bila povod za sprejetje dveh novih zakonov. Istega leta je bil
sprejet Zakon o osnovni šoli (ZOsn, 1995), leto kasneje Zakon o organizaciji in financiranju
vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, 1996), štiri leta kasneje pa je bil sprejet tudi Zakon o
usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, 2000). Namen sprejetja vseh treh zakonov
je bil zmanjševanje ločenih oblik šolanja in vpeljava inkluzivnih oblik šolanja. Ključne
spremembe, ki so jih prinesli novi zakoni, so bile:
 ZUOPP je skupinam otrok s PP dodal dve novi, in sicer skupino otrok s primanjkljaji na
posameznih področjih učenja in dolgotrajno bolne otroke, kasneje, leta 2011, še skupino
otrok z avtističnimi motnjami.
 Z uvedbo DSP v redne šole in vrtce je bila otrokom s PP priznana prilagoditev učnega

okolja in pravica do DSP.
 Možnost prehajanja med programi vrtca in programi šole.
Ne glede na to, da je država leta 2000 sprejela ZUOPP, pa ni poskrbela za možnost
izobraževanja vseh z zakonom predpisanih aktivnosti: (1) pomanjkljivo zagotavljanje vseh
pogojev za izobraževanje otrok s PP zaradi nezadostne izobraženosti strokovnih delavcev, (2)
pomanjkljivo spremljanje, analiziranje in evalviranje izvajanja vzgoje in izobraževanja otrok s
PP, (3) specializirane šole so ostale brez načrtnega posodabljanja in posledično brez otrok in
zaposlenih (Rovšek, 2008).
ZVrt (1996) je eden temeljnih dokumentov za izvajanje vzgoje in izobraževanja predšolskih
otrok, tudi tistih s PP. Opredelitev teh najdemo le v peščici členov zakona s pripadajočimi
pravilniki.
»Otroci s posebnimi potrebami po tem zakonu so otroci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje
programov za predšolske otroke z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe za
predšolske otroke. Ti otroci so ne glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma
motnje, opredeljeni v tem zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami« (8. člen,
ZVrt, 1996).
Skladno z 29. členom istega zakona je zagotovljeno pridobivanje finančnih sredstev iz
državnega proračuna za oddelke predšolske vzgoje v zavodih za vzgojo in izobraževanje OPP,
katerih ustanovitelj je država. Slednje pomeni, da niti javnim niti zasebnim vrtcem niso
zagotovljena finančna sredstva iz državnega proračuna za vzgojo in izobraževanje predšolskih
OPP. Zagotavljanje predšolske vzgoje je ena izmed temeljnih nalog občin, zato vrtce
ustanavljajo in financirajo občine. Javnim vrtcem sredstva za izvajanje programov predšolske
vzgoje za otroke s PP zagotavlja občina, kar pa ne velja za zasebne vrtce brez koncesije- ne
glede na to, da imajo vključenega otroka s PP s stalnim prebivališčem v občini. Strošek
zagotavljanja stalnega ali začasnega spremljevalca je bodisi strošek zasebnega vrtca brez
koncesije bodisi starša.
Nadalje je vrtec dolžan, tako javni kot zasebni, da skladno s 7. členom Pravilnika o zbiranju in
varstvu osebnih podatkov (2004) in 46. členom ZVrt (2017) vodi evidence otrok, ki
potrebujejo svetovanje oziroma pomoč. Nikjer ni navedeno, pod kakšnimi pogoji se otroci s
PP sprejmejo v zasebni vrtec.
Ad (2): Čeprav Zakon o vrtcih (2005) v 9. členu predvideva, da imajo starši pravico izbrati
programe predšolske vzgoje za svoje otroke v javnem in zasebnem vrtcu, se na tej točki
izpostavi težava staršev, ki imajo predšolskega otroka s PP, ki ga želijo vključiti v zasebni
vrtec brez koncesije.
Bela knjiga kot temeljni dokument vzgoje in izobraževanja na državni ravni utemeljuje
zasebne vrtce kot obogatitev prostora predšolske vzgoje. Zasebni vrtci so velikokrat bolj
inkluzivno naravnani, v kar so primorani za svoj obstoj. Ob kakovostnem delu na področju
vzgoje in izobraževanja predšolskih otrok zasebni vrtci brez koncesije iščejo možnosti, da v
okviru obstoječe zakonodaje lahko zagotovijo tako staršem kot otrokom s PP varno in
spodbudno učno okolje.
Družbeni trend je inkluzivnost in za zagotavljanje temeljnih pravic otrokom s PP bi bilo
smotrno vpeljati popravke oziroma nove smernice v slovensko zakonodajo s področja vzgoje

in izobraževanja otrok s PP. Samo s tovrstnimi spremembami bomo resnično stremeli k bolj
inkluzivno naravnani družbi in s tem zagotavljali, da otrokom s PP ne bodo kratene pravice, ki
so jim dane s Konvencijo o otrokovih pravicah. Kot pravi dr. Janez Drobnič je inkluzija
kultura življenja v določeni skupnosti, torej vnaša lastne osebne prvine. Prav tako je pojem
inkluzija najtesneje povezan prav s populacijo oseb s PP, ter njihovim vključevanjem v
izobraževanje (Drobnič, 2018).
Starši otrok s PP se pogosto srečujejo z različnimi strokovnjaki. Evropska agencija za
izobraževanje oseb s PP in inkluzivno izobraževanje je izdelala pregled evropske situacije na
področju zgodnje obravnave, v katerem navaja timsko delo in interdisciplinarno sodelovanje
članov tima, vključno z otrokovimi starši kot izjemno pomemben dejavnik (Košiček idr.,
2009).
Veliko stresa povzročajo staršem otrok s PP različne specifične situacije – zahtevnejša raven
skrbi za otroka in njegove potrebe, težave s pridobivanjem pravice do storitev zgodnje
obravnave, inkluzivni vzgojno izobraževalni proces itd. (Pećnik idr., 2015, v Repalust, 2017).
Pri tem pa ne gre zanemariti dejstvo, da kot navajata v dr. Vanja Riccarda Kiswarday in dr.
Tina Štenberger, da je uspešnost inkluzije v vzgoji in izobraževanju – med drugim – močno
pogojena tudi s kompetencami strokovnih delavcev. V predšolskem obdobju je tako vzgojitelj
tisti, ki pomembno vpliva na uresničevanje inkluzije v predšolskem obdobju (Kiswarday in
Štemberger, 2017, str. 2).
Raziskava o izkušnjah staršev glede storitev zgodnje obravnave, narejena v Kanadi, temelji na
modelu, kjer so starši v vlogi izvajalca zgodnje obravnave, strokovnjak pa vir informacij
(Pighnini, Goelman, Buchanan, Schonert-Reichl in Brynelson, 2014). Rezultati raziskave so
pokazali, da je staršem izjemno pomembno razumevanje s strani strokovnjakov, saj jih je to
spodbudilo, da laže govorijo o otrokovih razvojnih, izobraževalnih in zdravstvenih potrebah.
Prav tako so izpostavili, da je zelo zaželeno in tudi učinkovito, da strokovnjak pride na dom in
dela z otrokom ter ostalimi člani družine, saj tako spozna vsakodnevne rutine in jih lahko
smiselno prilagodi in olajša, poveča se razumevanje otrokovih potreb in izboljša medsebojna
interakcija v družini (prav tam).
Iz raziskave o potrebah staršev iz ranljivih skupin (vanje sodijo tudi starši otrok s posebnimi
potrebami), narejene na Hrvaškem, se je pokazal problem slabe informiranosti staršev o
njihovih pravicah in virih pomoči, ki jim pripadajo. Posledično postanejo starši frustrirani ter
informacije glede otrokovega napredovanja iščejo na internetu ali pri drugih starših s
podobnimi izkušnjami (Pećnik idr., v Repalust, 2017). Nezadovoljstvo se pojavlja tudi na
področju zdravstva in socialne skrbi, saj starši pravijo, (1) da jim niso zagotovljene ustrezne
informacije, (2) da strokovnjaki ne reagirajo pravočasno, (3) da so sistemi med seboj slabo
povezani, (4) da strokovnjaki v zdravstvu ne kažejo zadostne ravni empatije (prav tam).
Starši otroka s težavami v razvoju se v fazi odločanja o premestitvi otroka iz javnega v
zasebni vrtec brez koncesije poglobljeno informirajo o prednostih in slabostih premestitve
glede na otrokove potrebe. Najbolj relevantni kazalci kakovosti, ki bodisi neposredno bodisi
posredno v medsebojni interakciji zagotavljajo pogoje za otrokov razvoj in učenje v kontekstu
vrtca, so strukturni in procesni. Med strukturne kazalce štejemo število otrok v oddelku,
razmerje otroci–odrasli in izobrazbo strokovnih delavcev ter njihovo usposobljenost.
Ugotovili smo, da se starši o izbiri vrtca odločajo ne glede na predlog multidisciplinarnega
tima in se jih seznani s pristopi, možnostmi pomoči in načinom dela v zasebnem vrtcu brez
koncesije. Izkazalo se je, da so med drugim pripravljeni prevzeti tudi stroške izvajanja DSP.

Ad (3): Zgodnja obravnava je področje, v katerem sta transdisciplinarnost in
interdisciplinarnost zaželena modela timskega dela s ciljem družini in otroku čim hitreje
zagotoviti ustrezne storitve in primerno podporo. Del sistema, ki je aktivno vključen v
zgodnjo obravnavo, je tudi vrtec oz. vzgojitelji, ki z otrokom preživijo veliko časa, zato
morajo pridobiti ustrezne spretnosti in znanja za delo z otrokom s PP. Tega se še posebej
zavedajo zasebni vrtci, ki v svojem delovanju poleg programov predšolske vzgoje staršem
otrok s PP nudijo tudi dodatne storitve (npr. spremljanje otroka na terapije). Tovrstno
povezovanje z zunanjimi institucijami je namenjeno dodatni edukaciji vzgojiteljev in
odpiranju možnosti za vpeljavo segmentov terapevtskih dejavnosti v vrtčevsko rutino.
Ad (4): Menimo, da so obstoječi slovenski predpisi, ki opredeljujejo vzgojo in izobraževanje
predšolskih otrok s PP, zastareli in neinkluzivno naravnani. Pravica do vzgoje in
izobraževanja ter dodatnih potrebnih storitev za pomoč in podporo razvoju otrok, pri katerih
se sumi na razvojne posebnosti, bi morala biti sistemsko urejena, podobno kot v Kanadi ali na
Finskem, kjer odločitev staršev glede izbire vrtca ne vpliva na otrokove pravice do DSP. V
Sloveniji imajo zasebni vrtci brez podeljene koncesije tudi vključene otroke s PP zaradi
ustrezne organizacije in kakovosti dela, kar potrjujejo tudi odločitve staršev, ki svoje otroke
raje pustijo v znanem okolju. Tudi na podlagi smernic Evropske agencije, kako naj ravnajo
države, ki si prizadevajo vzpostavljati inkluzivno družbo, izhaja, da je treba zagotoviti vsem
otrokom možnost smiselnega in visoko kakovostnega izobraževanja v okviru svoje lokalne
skupnosti, skupaj s prijatelji in vrstniki. Slednje pomeni, da mora biti zakonodaja, ki usmerja
sisteme inkluzivnega izobraževanja, podprta s temeljno obvezo po zagotavljanju pravice
vsakega učenca do priložnosti za inkluzivno in pravično izobraževanje. Zato bi se morali v
Sloveniji za omogočanje zagotavljanja pravic do enakosti in pravice do dostopnosti zgodnje
obravnave in DSP spremeniti tudi zakonodaja in predpisi.
V Kanadi lahko program podpore zgodnjemu otroštvu (ESC) izvajata javna ali zasebna
institucija, tudi DSP izvajajo tako v javnih kot v zasebnih vrtcih v sodelovanju z drugimi
institucijami, ne glede na vrsto in stopnjo otrokovih PP. Financiranje programov je
zagotovljeno iz javnih sredstev.
Na Finskem so javni in zasebni vrtci izenačeni v vseh pogledih. Alternativni programi javnih
in zasebnih vrtcev se financirajo iz javnih sredstev, enako velja tudi za izvajanje DSP, ki jo
potrebujejo otroci s PP. Multidisciplinarni pristop poteka podobno kot pri nas.
Sklep
Možnost vključitve otroka s PP, ki ima pravico do DSP v zasebne vrtce brez koncesije, mora
ostati avtonomna odločitev staršev. Pri organiziranju sistemov inkluzivnega izobraževanja bi
država morala upoštevati operativna načela, ki jih je postavila Evropska agencija za
izobraževanje oseb s posebnimi potrebami in inkluzivno izobraževanje (2017) ter zasebnim
vrtcem brez koncesije enakopravno zagotoviti sredstva in strokovno pomoč in podporo za
izvajanje DSP, če je v njihove programe vključen otrok, ki takšno pomoč potrebuje.
Razširjen povzetek
Kmalu po rojstvu otroka se starši znajdejo pred pomembno odločitvijo kam vključiti otroka v
starosti 11 mesecev. Gre za prvo vključevanje otroka v sistem vzgoje in izobraževanja in tudi
prvo obliko socializacije otroka izven družinskega okolja. Ta odločitev je za starše otrok s
posebnimi potrebami še toliko zahtevnejša, saj iščejo najbolj optimalno rešitev tako za otroka

in njegov razvoj, kot tudi za vso družino in si želijo poiskati najvarnejše okolje in okolje, ki
bo čim bolj spodbudno za zdrav razvoj otroka. V prehodu iz družinskega okolja v vrtčevsko
se odvijajo številni pomembni in občutljivi procesi, zato je v tem zgodnjem razvojnem
obdobju zelo pomembno, da se ustvarja stabilno in varno multisenzorno učno okolje, ki
celostno spodbuja otrokov razvoj tako na individualni kot socialni ravni.
Otroci, ki imajo določene dejavnike tveganja v razvoju in otroci s posebnimi potrebami so
lahko prepoznani v okviru družine, v zdravstvenem sistemu v okviru izvajanja preventivnega
zdravstvenega varstva na primarni ravni oziroma pregledov znotraj tega okvira, lahko pa tudi
v vrtcu oziroma v vzgojno-izobraževalnem zavodu, socialnovarstvenem zavodu ali v okviru
storitev centrov za socialno delo (5. člen ZOPOPP, 2017). Osebni zdravnik, pediater ali
zdravnik specialist, ki otroka obravnava priporoči staršem obisk v centru za zgodnjo
obravnavo (9. člen ZOPOPP, 2017). 6. in 7. člen ZOPOPP (2017) predvidevata, da timsko
usklajene storitve zgodnje obravnave na predlog centra za zgodnjo obravnavo izvajajo centri
za zgodnjo obravnavo, porodnišnice ali druge zdravstvene ustanove, v okviru javne mreže
tudi javni vrtci in drugi vzgojno-izobraževalni zavodi, socialnovarstveni zavodi, centri za
socialno delo, centri za duševno zdravje, svetovalni centri in drugi zavodi oziroma ustanove,
lahko tudi na domu.
Otrok s posebnimi potrebami za optimalni razvoj potrebuje bogato in spodbudno okolje, ki
mora biti ustrezno prilagojeno otrokovim značilnostim in potrebam, prav tako pa potrebuje
specializirano dodatno strokovno pomoč. Nekatere posebne potrebe pri otrocih so vidne in
prepoznane že ob rojstvu oziroma pred vstopom v vrtec, spet druge se lahko pojavijo ali
prepoznavajo tudi kasneje, ko je otrok v vrtec že vključen.
Vzgojitelji predšolskih otrok so strokovno usposobljeni za ustvarjanje optimalnega učnega
okolja in vzpostavljanje spodbudnih pogojev ter uporabo raznolikih vzgojnih in učnih metod
in strategij, ki spodbujajo miselno in gibalno aktivnost otrok od dopolnjenega 11. meseca do
vstopa v šolo. Prav tako so usposobljeni, da pri spodbujanju uspešnega učenja upoštevajo
otrokove razvojne značilnosti in individualne posebnosti in razlike ter da učinkovito izvajajo
individualizacijo in diferenciacijo vzgojno-izobraževalnega dela. Imajo osnovna znanja za
prepoznavanje odstopanj v razvoju otroka v zgodnjem obdobju, pa tudi za odkrivanje
otrokovih posebnih potreb z ustrezno uporabo različnih načinov spremljanja in preverjanja
napredka otrok.
Prav vzgojitelj je tisti, ki je lahko pomembna opora staršem pri vzgoji in učenju, ker dobro
pozna otroka in pedagoške strategije za spodbujanje zgodnjega učenja, zato je pomembno, da
se ne izgubi zaupanje staršev tako v institucijo kot tudi v vzgojitelja, ko je otrok prepoznan
kot otrok s posebnimi potrebami in mu je dodeljena dodatna strokovna pomoč.
Za vse otroke, še posebej za otroke s posebnimi potrebami, je zelo pomembno, da se razvijajo
v okolju, kjer se dobro počutijo. Občutek varnosti, sprejetosti pa tudi stalnosti so predpogoj za
učenje. Vsakršna menjava okolja, na katerega je otrok navezan in v katerem je preživel veliko
časa, je tvegana, saj lahko predstavlja tako otroku kot družini velik stres in zahteva ponovno
prilagajanje novim okoliščinam. Obdobje zgodnjega razvoja je zelo intenzivno in lahko se
zgodi, da se zaradi spremembe okolja, kot je na primer menjava vrtca, vzgojiteljev in
vrstnikov na katere je otrok navajen pri otroku pojavijo neželeni odzivi na vseh razvojnih
področjih. Pa vendar obstoječa zakonodaja v primerih, ko se posebne potrebe ugotovijo pri
otroku, ki je vključen v zasebni vrtec brez koncesije, od staršev pričakuje prav to, saj se v teh
vrtcih ne omogoča sistemskega izvajanja dodatne strokovne pomoči.

V Sloveniji imajo starši sicer svobodno možnost izbire kam otroka vključiti, a se vsemu
navkljub znajdejo pred zakonskimi določili, ki omejujejo izvajanje dodatne strokovne pomoči
na mrežo javnih vrtcev, kamor pa ne spadajo zasebni vrtci, ki jim lokalna skupnost ne podeli
koncesije. V slednjem primeru morajo stroške izvajanja dodatne strokovne pomoči nositi
bodisi starši bodisi vrtec. Menimo, da je to diskriminatorno in ni v skladu z inkluzivno
paradigmo in dejstvom, da je država po Zakonu o celostni zgodnji obravnavi otrok s
posebnimi potrebami (2017), dolžna poskrbeti za otroke s posebnimi potrebami ne glede na
to, kam so vključeni.
Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZOFVI je za opravljanje javne službe na področju
vzgoje in izobraževanja organizirana javna mreža, ki jo sestavljajo javni vrtci in šole, zasebni
vrtci in šole ter zasebniki, ki imajo koncesijo. Javno mrežo sestavljajo javni vrtci in šole,
zasebni vrtci in šole ter zasebniki, katerim je bila podeljena koncesijo (11. člen ZOFVI).
Ugotovimo lahko, da država s to dikcijo zakona lokalni skupnosti prepušča odločanje o tem,
kako in pod kakšnimi pogoji bo zasebni vrtec v občini deloval. Ker so številni otroci v vrtce,
ki nimajo koncesije vključeni bodisi preden se pri njih prepoznajo posebne potrebe bodisi ker
so v ta vrtec vključeni tudi sorojenci menimo, da država ne poskrbi za zagotovitev temeljnih
otrokovih pravic (KOP, 1989) in evropskih smernic za inkluzijo otrok s posebnimi potrebami
in njihovih družin. Na tem področju zato predlagamo konceptualni razmislek omenjene
zakonodaje in širšo strokovno razpravo.
Posebej moramo izpostaviti, da morajo vsi vrtci, tako javni kot zasebni vrtci s podeljeno
koncesijo ali pa brez nje izpolnjevati povsem enake zakonske predpise. Prav tako so vse tri
skupine vrtcev vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja
pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Menimo torej, da bi sistemsko
zagotavljanje (in financiranje) izvajanja dodatne strokovne pomoči za otroke s posebnimi
potrebami tudi v okviru zasebnih vrtcev brez koncesije lahko pomembno doprineslo tudi k
povečevanju inkluzivnosti družbe, saj bi v njih potekalo sodelovanje med izvajalci dodatne
strokovne pomoči, vzgojitelji in starši. Prav tako menimo, da bi s tem tudi izboljšali vzgojo in
izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ki bi jim v okviru vrtcev v katere so že vključeni
zagotavljali vzgojno izobraževalno kontinuiteto in povezanost z socialnim in fizičnim
okoljem, ki so ga izbrali starši.
Kot primere dobre prakse smo v prispevku predstavili ureditev v Kanadi in na Finskem, kjer
imajo starši otrok s posebnimi potrebami resnično možnost svobodne izbire vrtca in niso z
zakonom omejeni le na mrežo javnih vrtcev. Kanadski primer izpostavi tudi pomen tesnega
partnerskega sodelovanja med izvajalci dodatne strokovne pomoči in starši s ciljem, da se
starše opolnomoči za aktivno vključevanje in tudi izvajanje določenih oblik strokovne
pomoči. V tovrstnem sodelujočem odnosu s strokovnjaki se starši sprostijo, lažje zaupajo in se
strokovnjaki odprto pogovarjajo o težavah in potrebah, ki jih opažajo pri otroku tudi v
domačem okolju. Z namenom normalizacije življenja in celostne obravnave otroka in družine
strokovnjaki dodatno strokovno pomoč izvajajo tudi na domu, ko lahko staršem povsem
individualizirano predlagajo kako izvesti prilagoditve za njihovega otroka glede na značilnosti
in dinamiko družine.
Delež otrok, vključenih v zasebno predšolsko vzgojo, je v Sloveniji med najnižjimi med
državami EU-27. V Sloveniji je bil v letu 2009 delež otrok, starih tri leta in več, vključenih v
zasebne oblike predšolske vzgoje 2,1 %, kar je precej nižje od povprečja EU-27, ki je 27,7 %
(Čelebič, 2012). Po podatkih SURS za šolsko leto 2020/21 vidimo, da je ta delež sicer
nekoliko večji, saj je bilo v zasebne vrtce vključenih 5,5% otrok, vendar je to še vedno daleč
od omenjenega evropskega povprečja.

V predšolskem obdobju je vzgojitelj tisti, ki pomembno vpliva na uresničevanje inkluzije v
predšolskem obdobju, saj je izvajanje dodatne strokovne pomoči časovno omejeno. Prav
sodelovalno delo med vzgojitelji, izvajalci dodatne strokovne pomoči in starši bi omogočalo
izboljšanje pogojev za zgodnji razvoj otrok s posebnimi potrebami ter kontinuirano
upoštevanje prilagoditev v vseh za otroka pomembnih okoljih. Kiswarday in Štemberger
(2017) izpostavljata pomen spodbujanja inkluzivnih kompetenc strokovnih delavcev za
uspešnost inkluzije v vzgoji in izobraževanju, Rovšek (2008) pa izpostavlja še pomen stalnega
spremljanja, analiziranja in evalviranja izvajanja vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi
potrebami ter seveda odzivanja na potrebe otrok in družin, da bi se jim v zadostnem obsegu
zagotovil dosegljiv in kakovosten sistem pomoči.
Expanded Summary
Shortly after the child's birth, parents must make an important decision about where to place
the child at the age of 11 months. It is a child's first integration into the system of upbringing
and education, as well as the child's first form of socialisation outside of the family
environment. This decision is made all the more difficult for parents of special-needs children
because they want the best solution for their child and their development, as well as for the
entire family, and they want to find the safest environment and an environment that will be as
encouraging as possible for the child's healthy development. Many important and sensitive
processes occur during the transition from the family environment to the kindergarten
environment, so it is critical to create a stable and safe multisensory learning environment that
comprehensively promotes the child's development at both the individual and social levels
during this early development period.
Children who have certain developmental risk factors and children with special needs can be
identified within the family, within the health system through the implementation of
preventive health care at the primary level or through examinations within this framework, or
in a kindergarten or educational institution, a social security institution, or within the services
of social work centres (Article 5 of the ZOPOPP, 2017). The child's personal physician,
paediatrician, or specialist doctor recommends that parents take their child to an early
treatment centre (Article 9 of the ZOPOPP, 2017). According to Articles 6 and 7 of the
ZOPOPP (2017), team-coordinated early treatment services are provided by early treatment
centres, maternity hospitals or other health institutions within the public network, as well as
public kindergartens and other educational institutions, social welfare institutions, social work
centres, mental health centres, counselling centres and other institutes or institutions, which
and can also be provided at home, upon the proposal of the early treatment centre.
A child with special needs requires a rich and stimulating environment that is appropriately
adapted to the child's characteristics and needs, as well as specialised additional professional
assistance, for optimal development. Some children's special needs are visible and recognised
even before birth or before entering kindergarten; others may appear or be recognised later,
after the child has already been enrolled in kindergarten.
Kindergarten teachers are professionally trained to create an optimal learning environment
and stimulating conditions, as well as to use a variety of educational and learning methods
and strategies that promote children's mental and physical activity from the age of 11 months
until they enter school. They are also trained to consider the child's developmental
characteristics as well as individual differences and specificities when promoting successful

learning, as well as to effectively implement individualisation and differentiation of
educational work. They have the fundamental skills to detect deviations in a child's
development at an early stage, as well as to identify the child's specific needs through the
appropriate use of various methods of monitoring and checking the progress of children.
It is the kindergarten teacher who can be an important support to parents in education and
learning because they know the child well and pedagogical strategies for promoting early
learning, so it is critical not to lose the trust of parents in both the institution and the
kindergarten teacher when the child is identified as a child with special needs and receives
additional professional assistance.
It is critical for all children, particularly those with special needs, to grow up in a positive
environment. Learning requires a sense of security, acceptance, and continuity. Any change in
the environment to which the child is attached and in which they have spent a significant
amount of time is risky, as it can cause significant stress for both the child and the family and
necessitates readjustment to new circumstances. The period of early development is very
intense, and it is possible that unwanted responses in all developmental areas occur as a result
of a change in environment, such as a change in kindergarten, kindergarten teachers, and
peers to which the child is accustomed. However, where specific needs are identified in the
case of a child enrolled in a private kindergarten without a concession, the existing legislation
expects that such a change in the environment will be implemented by the parents, as these
kindergartens do not allow for the systematic implementation of additional professional
assistance.
In Slovenia, parents have the freedom to choose where to enrol their children, but they are
constrained by legal provisions that limit the implementation of additional professional
assistance to the network of public kindergartens, which excludes private kindergartens that
have not been granted a concession by the local community. In the latter case, either the
parents or the kindergarten should bear the costs of implementing additional professional
assistance. We believe this is discriminatory and contradicts the inclusive paradigm, as well as
the fact that the state is required by the Law on Integrated Early Treatment of Children with
Special Needs (2017) to care for children with special needs regardless of where they are
included.
In accordance with the first paragraph of Article 11 of the Organisation and Financing of
Education Act (Official Gazette of the Republic of Slovenia, no. 23/96; hereinafter: ZOFVI),
a public network of public kindergartens and schools, private kindergartens and schools, and
private institutions with a concession is organised for the provision of public education
services. The public network consists of public kindergartens and schools, private
kindergartens and schools, and private institutions with a granted concession (Article 11 of
the ZOFVI). We can conclude that the state leaves it up to the local community to decide how
and under what conditions the municipality's private kindergarten will operate. We believe
that the state violates the fundamental rights of children (KOP, 1989) and European
guidelines for the inclusion of children with special needs and their families because many
children are included in non-concessional kindergartens before they are identified as having
special needs or because their siblings are also included in this kindergarten. In this regard, we
propose a conceptual reflection on the aforementioned legislation as well as a broader expert
discussion.

We must emphasise that all kindergartens, whether public or private, with or without a
concession, must adhere to the same legal requirements. All three groups of kindergartens are
also on the list of providers of publicly valid education programmes of the Ministry of
Education, Science and Sport. As a result, we believe that systematic provision (and
financing) of additional professional assistance for children with special needs, even in the
context of private non-concessional kindergartens, could make a significant contribution to
increasing society's inclusiveness, as it would entail collaboration among providers of
additional professional assistance, kindergarten teachers, and parents. We also believe that
this will improve the upbringing and education of children with special needs by providing
them with educational continuity and a connection to the social and physical environment
chosen by parents within the kindergartens in which they are already enrolled.
The paper presents arrangements in Canada and Finland as examples of good practice, where
parents of children with special needs have a real opportunity to choose a kindergarten freely
and are not restricted by law to a network of public kindergartens. Canada also emphasises the
importance of close collaboration between providers of additional professional assistance and
parents in order to empower parents to actively engage in and implement certain forms of
professional assistance. In this type of collaborative relationship with professionals, parents
can relax, trust, and openly discuss the child's problems and needs that are observed even at
home. Professionals also provide additional professional assistance at home in order to
normalise the child's life and comprehensive treatment, when they can propose to parents
completely individually how to make adjustments for their child based on the characteristics
and dynamics of the family.
Slovenia has one of the lowest rates of children enrolled in private pre-school education
among the EU-27 countries. In 2009, 2.1% of children aged three and up were enrolled in
private pre-school education, which is significantly lower than the EU-27 average of 27.7%
(Čelebič, 2012). According to SURS data for the 2020/21 school year, this share is slightly
higher, with 5.5% of children enrolled in private kindergartens, but it is still far below the
European average.
Because the implementation of additional professional assistance is time-limited in the
preschool period, it is the kindergarten teacher who has a significant influence on the
realisation of the child's inclusion. Collaboration among kindergarten teachers, providers of
additional professional assistance, and parents would allow for the improvement of conditions
for the early development of children with special needs, as well as the continued
consideration of adjustments in all child-relevant settings. Kiswarday and Štemberger (2017)
emphasise the importance of promoting inclusive competencies among professionals for the
success of inclusion in upbringing and education, and Rovšek (2008) emphasises the
importance of continuous monitoring, analysis, and evaluation of the implementation of
upbringing and education for children with special needs, as well as responding to the needs
of children and families in order to provide them with a sufficiently accessible and quality
assistance system.
Literatura
Čelebič, T. (2012). Predšolska raven izobraževanja v Sloveniji in mednarodna primerjava z
državami EU. Dostopno na: https://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/dz/
2012/dz04-12.pdf (pridobljeno 2.12.2020).
Čotar Kondar, S. (2018): Vloga vzgojiteljice pri opolnomočenju funkcionalnosti družine
predšolskega otroka. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 33(1), 70–81.

Deklaracija o človekovih pravicah. (2018). Dostopno na: https://www.varuh-rs.si/pravni-
temelji-cp/ozn-organizacija-zdruzenih-narodov/splosna-deklaracija-clovekovih-pravic/
pridobljeno 2.12.2020).
Drobnič, J. (2017). Inkluzija/integracija oseb s posebnimi potrebami v slovenski bibliografiji.
Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 33(3–4), 20–35.
Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb. (2005). Zgodnja
obravnava v otroštvu: analiza stanja v Evropi: ključni vidiki in priporočila. Dostopno na:
https://www.european-agency.org/sites/default/files/early-childhood-intervention-analysis-of-
situations-in-europe-key-aspects-and-recommendations_ECI-SL.pdf (pridobljeno 24. 5.
2020).
Globačnik, B. (2012). Zgodnja obravnava. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Kavkler, M. (2015). Pravica do inkluzivne vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi
potrebami. V: A. Šelih, K. Filipčič, M. Pavčnik in G. Čačinovič Vogrinčič (ur.). Otrokove
pravice v Sloveniji: sedanje stanje in izzivi za prihodnost. Ljubljana: Slovenska akademija
znanosti in umetnosti, 141–155.
Kiswarday V. R. in Štemberger, T. (2017). Pomen inkluzivnih kompetenc z vidika bodočih
vzgojiteljev predšolskih otrok. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 32(2), 3–17.
Kiswarday, V. R. in Rejc, M. (2019). Pripomočki za vzgojitelje za detekcijo otrok z avtizmom
v prvem starostnem obdobju (1–3). V: S. Čotar Konrad (ur.). Vzgoja in izobraževanje
predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem,
189–210.
Konvenkcija o otrokovih pravicah. (1989). Dostopno na: https://www.unicef.si/projekti-v-
sloveniji/zagovornistvo/konvencija-o-otrokovih-pravicah (pridobljeno 2.12.2020).
Košiček, T., Kobetić, D., Stanjčić, Z. in Joković Oreb, I. (2009). Istraživanje nekih aspekata
rane intervencije u djetinstvu. V: Hrvatska revija za rehabilitacijska istraživanja, 45, 1–14.
Marjanovič Umek, L. (2004): Razvojna psihologija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Filozofska fakulteta, Znanstvena založba.
Ministrstvo za šolstvo in šport. (2011). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju. Ljubljana:
Ministrstvo za šolstvo in šport.
OECD. (2000). Early Childhood Educationand Care Policy in Finland. Dostopno na:
https://www.oecd.org/education/school/2476019.pdf (pridobljeno 24. 5. 2020).
Pighnini, M. J., Goelman, H., Buchanan, M., Schonert-Reichl, K. in Brynelson, D. (2014).
Learning from parents` stories about what works in early intervention. International Journal of
Psychology, 49(4), 263–270.
Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo.
(2019). Uradni list RS, št. 97/03, 77/05, 120/05, 93/15 in 59/19. Dostopno na:
http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV5299 (pridobljeno 16. 1. 2019).
Pravilnik o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje.
(2014). Uradni list RS, št. 75/05, 82/05, 76/08, 77/09, 79/09 – popr., 102/09, 105/10, 92/12 in
27/14. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV7036 (pridobljeno
24. 5. 2020).
Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca. (2017).
Uradni list RS, št. 73/00, 75/05, 33/08, 126/08, 47/10, 47/13, 74/16 in 20/17. Dostopno na:
http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV3140 (pridobljeno 24. 5. 2020).

Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje. (2018). Uradni list RS, št.
27/14, 47/17 in 43/18. Dostopno na: http://www.pisrs.si/ Pis.web/pregledPredpisa?
id=PRAV12026 (pridobljeno 24. 5. 2020).
Repalust, M. (2017). Iskustva roditelja djece s teškoćama u razvoju te razvojnim in socijalnim
rizicima vezana uz ranu intervenciju u Međimurskoj županiji (diplomsko delo). Zagreb:
Edukacijsko-rehabilitacijski fakultet, Sveučilište u Zagrebu.
Rovšek, M. (2008). Otroci s posebnimi potrebami: izobraževanje in vzgoja otrok z motnjami
v duševnem razvoju. Nova Gorica: Edenca.
Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta. (2018). Kompetence diplomantov programa
Predšolska vzgoja. Dostopno na: https://www.pef.upr.si/izobrazevanje/dodiplomski_
studij_1%20_stopnje/predsolska_vzgoja_(vs)/od_2018-2019/ (pridobljeno 24. 5. 2020).
Ustava Republike Slovenije. (2016). Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 –
UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 –
UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a.
http://pisrs.si/Pis.web/pregled Predpisa?id=USTA1 (pridobljeno 24. 5. 2020).
Zakon o celostni zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami. (2017). Uradni list RS, št.
41/17. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7681
(pridobljeno 24. 5. 2020).
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. (2011). Uradni list RS, št. 003-02-7/2011-
3. Dostopno na: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-
rs/vsebina?urlid=201158&stevilka =2714 (pridobljeno 24. 5. 2020).
Zakon o vrtcih. (2005). Uradni list RS, 100/2005. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/
pregledPredpisa?id=ZAKO447 (pridobljeno 24. 5. 2020).

UPRAVA
Smrkolin d.o.o. , Reber pri Škofljici 7, 1291 Škofljica


ODGOVORNI ZA PREHRANO:
Vitadom, Škofljica
Kontaktirajte nas

Vrtec mail: vrtec@smrkolin.si
Razvojni center mail: office@smrkolin.si
Telefonska št: 041 912 375
Ministrstvo za šolstvo je ob koncu leta 2017 razpisalo JAVNEGA RAZPISA ZA IZBOR OPERACIJ »PRVA ZAPOSLITEV NA PODROČJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA 2018« na razpisu je kandidiral tudi naš vrtec in bil tudi uspešen.

Projekt je financiran iz Evropskih skladov in Ministrstva za šolstvo.
linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram